Znanost na cesti Znanost na cesti cafescientifique

06. marec, 2017

Znanost v Akvariju

dr. Saša Novak

Ko sem v soboto že drugič gledala predstavo Lutkovnega gledališča Ljubljana (tokrat kot spremljevalka svoje vnukinje), sem se ponovno počutila podobno, kot med predavanjem svojih ožjih sodelavcev na mednarodni konferenci. Rahla napetost na začetku in nato pomirjenost ob tekočem govoru in odličnem nastopu. Le da v Akvariju ni izgovorjena niti beseda.

Čeprav sem daleč od kategorije 3+, poskočni jajček čez čas tudi mene zvabi v pravljico. Ko poči balon in se v akvariju znajde sam, začutim njegovo stisko in v naslednjem hipu radovednost, ki ga potegne v raziskovanje. Z njim se veselim igre v jesenskem listju in čofotanja po lužah, tudi vame se zaleze mraz, pred katerim se poskuša zavarovati. Vode je vedno več in jajček pluje na svoji ladjici, dokler ne pade z nje in se potopi v morske globine. Znova me prevzame otroško navdušenje nad hobotnico, ježkom in drugimi prijaznimi morskimi bitji, s katerimi se je tako zabavno igrati in ki ga rešijo iz globin. V morje pa med tem pada in se steka vse mogoča nesnaga. Ampak nič ni nemogoče, tudi morje se da očistiti.

Pogledujem po otroških obrazih in v velikosti njihovih oči merim odzive. Kaj se dogaja v glavah malčkov med nemo predstavo, skrčeno v najljubši element večine otrok –vodo? Sestavljajo domišljijsko zgodbo malega jajčka ali se ob njegovih vragolijah sprašujejo, kako je to mogoče? Navdušen smeh med jajčkovim tekanjem po navideznih stopnicah in čofotanjem v kozarčku vode mi namigne, da v akvariju prevlada pravljica, znanost pa je le stara teta, ki dobrodušno pomaga ustvarjati iluzijo.

Skriti igralci

Glavno vlogo v predstavi igrata voda in magnetna sila, ki vodi jajček skozi pustolovščino, polno kemijskih in fizikalnih drobtinic. Magnetnih elementov je poleg jajčka, ki ga magnetno »srce« vleče in potiska v zgode in nezgode, v zgodbi še nekaj, med njimi npr. železni ježek in petprsta hobotnica, ki si delita morske globinez drugimi živimi bitji.

Vodo spoznamo v vseh treh agregatnih stanjih: kot paro, v kateri se znajde jajček, ko poči njegov balon, kot tekočino, v kateri se da prijetno čofotati, in kot led, ki zaradi nižje gostote plava na vodi. Zanimivo vlogo gostote tekočin in njihove različne polarnosti (olje, voda) opazimo tudi v valjih, kjer se obarvane tekočine ne premešajo. Zgodi se tudi čisto prava kemijska reakcija: dve trdni snovi, hidrogen karbonat in citronska kislina,raztopljeni v vodi, zreagirata v plinasti ogljikov dioksid, ki z vso hitrostjo zbeži navzgor, v zrak, kjer se pridruži svojima prijateljema kisiku in dušiku. Ogljikov dioksid pa se v akvariju znajde tudi v manj znani obliki: kot suhi led, nastali zaradi hitre sublimacije plina.

Milni mehurčki na začetku predstave ilustrirajo moč površinske napetosti, zaradi katere je stena mehurčka debela le nekaj nanometrov, interferenca svetlobe v njej pa ustvarja čudovite mavrične vzorce. Svetloba je močan element v akvariju. Ko se vanj potopi ogledalo, se zaradi odboja svetlobe v njem ne znajde le odsev ladjice, ampak za hip tudi gledalci.

Z različnimi predmeti v vodi se poigravata sili težnosti in vzgona, zaradi česar nekateri plavajo na vrhu, lebdijo ali pa potonejo. Nenavadno majhna sila trenja jajčku pomaga, da z lahkoto potiska veliko ledeno kepo po tankem sloju vode, kepa pa se nato še dolgo na mestu vrti okoli svoje osi. V akvariju je prostor tudi za mogočno stojno valovanje, ki grozi, da bo preplavilo gledalce.

Še več kemijskih in fizikalnih pojavov bi verjetno lahko našli v zgodbici o radovednem jajčku, ki ga privlačijo pustolovščine. Vendar je že čisto vsak Zakaj in Kako korak v spoznavanje sveta, ki ponuja toliko čudovitih resnic.

--- Predstava Akvarij je nastala v sodelovanju s projektom Znanost na cesti. Pri njenem nastajanju sta sodelovali dr. Kristina Žagar Soderžnik (ZnC) in Anja Drame (slika: Kristinin selfie po premieri v Kulturnici).

Predstava v nastajanju: režiser Miha Golob in igralca Miha Arh in Gašper Malnar (foto: Kristina Žagar Soderžnik)


O avtorici

Saša Novak: doktorica kemije, raziskovalka na IJS, učiteljica na MPŠ, koordinatorka ZnC (ki ni cinkov karbid) in še kaj.
Raziskovalno področje: razvoj novih materialov za uporabo v biomedicini in v najbolj vročih delih bodočih fuzijskih reaktorjev.

V nenehnem srečevanju z izzivi. Če se ne pojavijo sami, jih poišče. Najljubše stanje: vznemirjenje, najljubše okolje: bližina laboratorija in računalnika. Verjame v zdravilno moč pohodništva in dobrega spanja. Doma na okenski polici zbira različne mini "elektrarne", ki se zavrtijo, ko posije sonce, nastane v sobi prepih ali ko zaveje topel piš od radiatorja. Modelček fuzijske ji še manjka. (sasa.novak@ijs.si)